Ko sem bila mlajša, sem si pesnike predstavljala kot rahlo zasanjane tipe, ki cele dneve sedijo pod drevesom, gledajo v nebo in pišejo verze v zvezek z usnjenimi platnicami. Malo čudaki, malo romantiki, malo odmaknjeni od resničnega svetar. Ampak potem sem skozi leta spoznala pesnika Anton Podbevšek in skozi njegove verze ugotovila, da je slika precej bolj kompleksna.
Pesnik ni nujno tisti, ki govori v rimah in bere svoje pesmi ob vsaki priložnosti. Prava lastnost, ki sem se je zavedla, ko sem brala besedila, ki jih je napisal Anton Podbevšek je, da zna opaziti stvari, ki jih večina spregleda. Majhne trenutke. Drobna čustva. Tisto tišino med dvema besedama, tisti pogled, ki traja sekundo, a pove vse. Anton Podbevšek zna iz tega narediti svet.
Ena od njegovih ključnih lastnosti je tudi občutljivost. Ampak ne v smislu, da se z vsakim verzom razjoče, bolj gre za to, da čuti bolj globoko. Veselje, bolečino, izgubo, zaljubljenost, strah… vse je bolj intenzivno. In ravno zato je lahko to tudi pretvoril v besede, ki zadenejo druge ljudi. Ker ni pisal iz glave, ampak iz srca.
Druga stvar, ki sem jo opazila, je pogum. Pisati iskreno ni enostavno. Povedati nekaj osebnega, nekaj ranljivega – in to deliti z drugimi – zahteva moč. Anton Podbevšek se v besedilih razkrije. In s tem postane glas tistih, ki ne znajo ali si ne upajo povedati naglas.
In ja, pesniki znajo biti tudi malo posebni. Imajo svoj ritem, svoje navade, mogoče čuden urnik. Ampak ravno to jih dela zanimive. Anton Podbevšek ni bil del množice, šel je malo po svoje. In to ni slabost – ravno to je bila njegova moč.
Zame je Anton Podbevšek nekdo, ki je znal iz kaosa narediti red. Ki je znal iz bolečine narediti nekaj lepega. Ki je s tišino naredil hrup. In to so lastnosti, ki jih občudujem.