Neverjetna in resnična zgodba mojega prijatelja. V času, ko sem bil še lastnik lokala na slovenski obali, sem spoznal možakarja po imenu — rekli mu bomo Bojan.
Vsako jutro je s svojim psom prihajal na skodelico kave na terasi ob slovenski obali. Včasih je popil tudi dve, tri in pokadil polovico škatlice cigaret. Vedno je sedel na isto mesto, za mizo čisto v kotu. Če je bila slučajno zasedena, je naredil še en krog s svojim psom. Bil je visok, čokat moški v zrelih letih, oblečen letom primerno. Včasih sem, ko sem pogledal čez teraso, opazil, da se je pripeljal z velikim starim karavanom. Psa je imel izredno dobro dresiranega; niti pogledal ni drugam, če mu ni tako ukazal. Po naravi pa je bil pes nevaren; to se je takoj opazilo, ko si pogledal v njegove velike oči. Ko je privzdignil zgornjo čeljust, so se zasvetili veliki, snežno beli zobje. Ne bi ga rad srečal kje na samem brez gospodarja. Bojan je prihajal tiho in ni veliko govoril. Tudi njegov pogled je bil videti prazen. Le kakšno zgodbo imata ti dve bitji za seboj? Bil pa je vedno prijazen. Vedno je pozdravil, ko je prišel, in tudi, ko je odšel. Tudi če nisem mogel takoj do njega, je pri odhodu vedno plačal svoj zapitek; denar je pustil na mizi. Tako je prihajal dan za dnem in počasi sva se začela spoznavati. Najprej besedica ali dve, kot da se malo tipava — o vremenu in turistih, ki vsako poletje preplavijo naše mesto. Kasneje pa sva klepetala vedno več.
Zdaj sem že vedel, kakšno kavo pije in kaj mora biti zraven. Ko sem opazil, da je parkiral svoj karavan na parkirišču, sem mu že pripravil skodelico kave. Vedno je bil tega vesel in začel se je počutiti domače, zaželen. Tudi z njegovim nevarnim psom sva postala prijatelja. Imel sem prav glede psa: mi je Bojan nekega dne povedal, da je kar dobro pogrizel človeka, ki je hotel vlomiti v hišo, v kateri je živel na hribu nad mestom.